Puerto Arista

Po Tuxtli naju je čakal še zadnji kraj, Puerto Arista, majhna ribiška vasica na obali Tihega oceana, z eno samo pravo ulico, sredi katere kraljuje mogočen svetilnik, ki je hkrati tudi središče kraja.

Tistega večera, ko sva prispela tja, je divjal po vasi huronski veter, ji vzel elektriko, ulice pa napolnil s peskom, ki ga je ukradel na plaži. Komaj sva se prebila do Joseja, kjer sva se v njegovih cabañah nastanila za tri noči. Pesek sva imela povsod, v ustih, ušesih, nosu in najhuje - v očeh, kar je povzročalo solzenje in rdeče oči še naslednji dan.
Najina cabañja, štiri stene in slamnata streha, skrita pod palmami, je imela prijazno verando, kamor sva si hitro namestila viseče mreže in ob večerih, ob lovljenju komarcev, uživala v njih in opazovala zvezdnato nebo nad nama.

Naslednji dan je še malo pihalo, a ko sva prišla na obalo, se je odprl čudovit pogled na brezkrajne peščene obale in na neskončni Pacifik, čigar valovi so neumorno spodjedali pesek izpod najinih stopal. Ob vsej tej širini sem se počutila kot drobna mravljica, izgubljena in nemočna pod žgočim soncem, pred močnim morskim tokom.

Morje, kot ga nisem vajena. Za razliko od spokojnega Jadrana, kjer lahko v vodi, ležeč na hrbtu skoraj zaspiš, je Pacifik prava borba. Plavati se zaradi valov ne da, paziti pa je treba tudi na močen tok, ki te lahko v trenutku prestavi za par metrov v smer, kamor na noben način nočeš iti. Včasih te kar potegne s sabo in voda postane globoka tam, kjer je prej segala do kolen. Je pa Pacifik je raj za vse, ki imajo radi valove, saj teh nikoli ne zmanjka in ne zamerijo, če se vanje mečeš tudi po več ur. To je bil pravi kraj za Tomaža, kipeče morje je v njem zbudilo otroka, ki je neizmerno užival v plesu valov, sonca, peska in kazalo je, da se bo prej naveličal ocean kot on. A temu ni bilo tako.

Foto: Eva

Oba sva si privoščila oddih, okrepčilo in dogajanje opazovala iz sence, ki nama jo je nudila prijazna palmova streha skoraj zapuščenega bara.

Cabañe imajo super lokacijo, saj je na eni strani morje, na drugi pa močvirje, čisto drugačen biotop, ki nudi zavetje raznoraznim pticam in - krokodilom. Jose ima lep moder kanu, s katerim se lahko podaš na raziskovanje tega čudovitega kraja in tudi midva sva se odločila, da to storiva. Seveda sva najprej morala iti na ogled terena in ko sva prispela do obale, se je nekaj ogromnega v strahu pognalo v vodo. Po prvem šoku sva ugotovila, da je bil to čisto pravi krokodil, ki sva ga zmotila pri lovljenju sončnih žarkov na bregu močvirja. Kaj takega! Da midva preženeva krokodila! Vedno sem mislila, da je ravno obratno. Morava pa res biti strašna!
Kasneje sem izvedela, da v Južni Ameriki živijo kajmani, ki imajo širšo glavo in so manjši od ostalih krokodilov. Samo, ta je bil res velik!

Ko sva naslednji dan zaveslala na najino odpravo po mini amazonskem pragozdu, najinega kajmana ni bilo na spregled. Opazovala sva goste mangrove, čudne ptice, ki so se potapljale in ki jih nikoli nisva opazila priti iz vode.

Ležerno sva plula po vodi, veslala in uživala v naravi. Vroče sonce naju je utrujalo, veslanje je kmalu postalo naporno in po dobri uri sva obrnila nazaj. Na bregu, kjer sva mislila pristati, sva zopet opazila najinega nesojenega prijateljčka. Hotela sva se mu približati, a glej ga zlomka, zopet je bil hitrejši. Z vso močjo se je pognal v vodo in odplaval mimo naju. Tega ni pričakoval, vendar so ga izdali mehurčki izdihanega zraka in tako sva ga zopet izsledila. Previdno sva začela veslati, z namenom, da ga slikava iz zasede. Seveda neuspešno, saj se je najinega zasledovanja naveličal in pobegnil pod goste korenine, kamor mu nisva mogla več slediti. Vse, kar sva uspela narediti, je spodnja slika, ki ni sicer najboljša, a če dobro pogledate, lahko vidite kajmanove oči in nos, v isti barvi kot voda.

Foto: Eva

Saj vem, boste rekli, strah ima velike oči. Samo, ta krokodil jih je imel tudi! Da ne govorim o strašljivo ogromni glavi in njej ustrezno velikimi usti, polni ostrih zob, pripravljenih na slastno kosilo! Pa vendar, kajman nama je pobegnil, najine pustolovščine je bilo konec. In odveslala sva proti domu.

Končano je bilo tudi najino potovanje, polno novih dogodivščin, krajev, obrazov, vonjev in okusov. Okusov Mehike, s stoterimi različnimi platmi, s pragozdovi, osamelimi kaktusi v polpuščavah, ki so naju spremljali na poti proti Mexico city-ju. Ostali pa so spomini na Karibe, džunglo, višavja, piramide, črve v meskalu, na Maje, krokodile in na čudovite sončne zahode, na deželo, ki tako čudovita v resnici obstaja samo v domišljiji.