San Juan Chamula in Zinacantan

San Cristobal je obkrožen z vasmi in mesteci majevskih Indijancev Tzotzil, kjer jim je španski jezik 'tuj', saj je tzotzilščina še vedno živa.

Mestece San Juan Chamula je verjetno najbolj posebno, saj ima svojo policijo in vanj ne sme stopiti noben 'zunanji' pripadnik vojske ali policije. Ljudje so trdni, ukvarjajo se s kmetijstvom in izdelovanjem tekstilnih izdelkov, ki jih prodajajo po bližnjih mestih.

Živijo po starih običajih, ženske so oblečene v črna volnena krila in pisane bluze, moški pa v volnene hlače ter bele srajce, preko katerih si nadenejo še tople volnene ponče, da jih grejejo v mrzlih dneh.

Glavna značilnost kraja je cerkev, vsa ponosna sredi glavnega trga, kjer ob nedeljah priredijo tržnico, kar da celotnemu mestecu še prav posebno energijo. Na trgu vrvež, v cerkvi pa verniki ob prižganih svečah, kadilu, steklenicah Coca Cole, klečijo na tleh, prekritimi z borovimi iglicami in goreče ponavljajo molitve v njihovem starodavnem jeziku. Chamulčani imajo posebno religijo, ki naj bi nastala z mešanjem pred španskih majevskih običajev in španskega katolicizma, skupaj z inovacijami, ki so jih skozi čas razvili verniki sami.

Bila sva očarana nad mestom, direndajem na trgu, kjer se da kupiti kar koli in nad ljudmi, ki jih je težko prepričati v fotografiranje. To je še vedno prepovedano v cerkvi, zato bo nanjo ostal le lep spomin in vonj po kadilu, ki je molitve zavil v skrivnost in z njo napolnil cerkev, skozi špranje pa uhajal po trgu in proti popoldnevu celo mestece preplavil s svojo magično močjo.

Zapustila sva Chamulo in obiskala še Zinacantan, kjer prav tako živijo Tzotzili. To mestece slavi po čudovitih tekstilnih izdelkih ter po rožah, ki jih gojijo v velikanskih rastlinjakih.

Nisva izbrala pravega dneva za obisk tega kraja, saj je bil kot zapuščen. Razen par prodajalk, otrok in taksistov, ni bilo na ulicah videti nikogar. Stopila sva v trgovino po vodo, a tudi ta je bila prazna.
Cerkev in pred njo prazen trg sta dajala resnični občutek samote, pozabe in v živo sem si ju lahko predstavljala v kakšni stari kavbojki, kjer krogle žvižgajo mimo glav in je bolje biti čimdalje stran, v varnem zavetju, skrit pred zlikovci, ki v strelskem obračunu pridno praznijo nabojnike svojih pištol.

Veter se je zdolgočaseno vlekel po mestu in od časa do časa povabil na ples cestni prah, da sta se skupaj divje vrtinčila po praznih ulicah. Pospremila sta naju do taksija in polna vtisov sva se vrnila v San Cristobal, v pisani vrvež, ki je najino razpoloženje hitro spremenil in naju postavil nazaj v resničnost.