San Cristobal de las Casas

Napočil je čas za raziskovanje chiapaškega višavja in po strmi, vijugasti cesti sva se podala prav v njegov center, v mesto San Cristobal de las Casas. Mesto z okrog 150.000 prebivalci leži na 2100 metrih nadmorske višine, kar se pozna na podnebju in rastju. Gosto džunglo so zamenjali mogočni borovci, karibsko klimo pa dokaj nizke temperature, veter in sonce, ki se je skoraj veš čas skrivalo za oblaki. Doživela sem pravi temperaturni šok in morala sem si kupiti topel volnen pulover, da je vsaj malo ogrel moje premražene kosti.

Barvaste hiše, ozke ulice, čudoviti trgi z mogočnimi cerkvami so prepoznavni znak prijaznega mesteca, za katerega ne bi nikoli pomislil, da je bilo leta 1994 eno od prizorišč zapatističnega upora. Prvega januarja tega leta so uporniki, ki se zavzemajo za pravice domorodnih indijanskih prebivalcev, zavzeli San Cristobal in mu vladali 12 dni. Čeprav je bila njihova premoč kratkotrajna, so opozorili nase in na težave socialno šibkih ljudi, ter dobili podporo ljudi širom celotne Mehike.

Po nekakšnem čudnem naključju sva tam srečala edina dva Slovenca na celi poti, Boštjana ter Miloša, in to ravno na Silvestrovo. Izkazalo se je, da sta Krištofova znanca, tako da se je reklo 'joj kako je Slovenija majhna' znova potrdilo. Seveda smo morali takoj nazdraviti, čeprav je bilo šele sredi popoldneva, mezkali so začeli padati, eden za drugim. Ob petih zvečer smo začeli dobivati klice in sporočila od doma, v katerih so nam bolj ali manj okajeni prijatelji želeli srečno novo leto in njihovo navdušenje se je polotilo tudi nas.

Čeprav nas je do polnoči čakalo še sedem ur, je bilo naše razpoloženje že čisto novoletno, mogoče celo bolj kot potem, ko je ura dejansko odbila polnoč. Bili smo na skoraj praznem glavnem trgu, skupaj s še par turisti, ki so se najbrž kot mi spraševali, kje zlomka se skrivajo domačini. Bilo je tam še nekaj neumornih prodajalcev in njihovih otrok s prosečimi pogledi, mi pa smo jim kupovali prskalice, ki so jim prižgale iskrice v očeh, pa čeprav samo dokler so gorele. Teh nekaj minut se mi je zdelo res čarobnih, nepozabnih in prav ti otroci so mi naredili eno izmed najlepših novoletnih praznovanj.

Ob četrt na eno so ljudje počasi pričeli odhajati, mi pa smo se še nekaj časa trudili, da bi osvobodili črva na dnu steklenice. To nam ni uspelo, moč popitega alkohola nas je počasi usmerila proti domu, počasi smo se poslovili, naslednji dan pa krenili spet po različnih poteh.