Slovo

Vsem, ki spremljate moj blog, pošiljam še zadnje pozdrave iz Mehike. Kovčki so skoraj že pripravljeni in le še par ur me loči od leta za Evropo. Upam, da sem vam vsaj malo približala koščke Mehike in da ste ob prebiranju zapisov uživali.
Tukaj sem preživela krasne štiri mesece, hudo mi je zapustiti novo življenje, ki sva si ga skupaj s Krištofom tu ustvarila. Vsega lepega je enkrat konec. Treba se je vrniti v resnični svet in se zopet navaditi na rutino vsakdanjega življenja.
V zadnjem času nisem bila nič kaj dejavna pri bloganju, tako da bom nekaj izletov končala v Sloveniji. Kar je vesela novica - konec je resničnega potovanja, virtualno pa se nadaljuje.
Vsem skupaj želim čim daljši in čimbolj nori virtualni svet, da nam bo lepšal temačne dni vsakdanjika.
Hasta la vista!

Morelia

Enega minulih vikendov sva se odpravila na izlet do mesta Morelia, prestolnice zvezne države Michoacan, iz Mexico cityja oddaljene štiri ure vožnje proti zahodu.

Sredi 16. stoletja so španski zavojevalci na tleh stare indijske vasi začeli graditi novo kolonialno mesto, ki se jim je tako posrečilo, da je danes pod zaščito organizacije UNESCO.

Staro mestno jedro je polno čudovitih cerkva, domiselno spremenjenih v muzeje, kulturne ustanove, ima krasno katedralo in prostorne trge, kjer se vedno kaj dogaja.
Ob skrivanju pred soncem sva na klopci pod drevesom skupino fantov, ki so z glasbo naletela na in plesom ohranjali tradicijo Michoacana.

Sprehajala sva se po ozkih ulicah, obdanih s kamnitimi hišami in se zgubljala v času in prostoru.


Pot naju je pripeljala na drugo stran mesta, kjer se bohoti dolg akvadukt z nešteto oboki, ki je prebivalce oskrboval z vodo vse do začetka 20. stoletja. Čeprav ne služi več svojemu prvotnemu namenu, je še vedno ena glavnih turističnih znamenitosti in ponos mesta.

Morelia je znana po slaščicah, prodajajo jih na posebni tržnici, kjer dobiš res vsakovrstne dobrote. Karamelizirano sadje, sadje v sladkornem ovoju, sadje s čilijem, želeje, želeje s čilijem, bonbone s čilijem, karkoli s čilijem.

Misel na slaščico s čilijem mi ni bila nič kaj prijetna, dokler nisem poskusila lizike s čilijem, ki me je zasvojila in od vsega sladkega zdaj jem samo to. Poleg slaščic je mesto znano tudi po lesnih in tekstilnih izdelkih, v starem samostanu imajo obrtniki svoje delavnice in trgovine, ki so prava paša za oči.
Čeprav sva v Moreliji preživela le dva dni, je pustila v naju svojevrsten pečat umirjenega in očarljivega mesta, ki si ga velja ogledati.

Naslednji dan sva se odpravila iskati metulje. Vsako leto novembra na majhno področje na severu Michoacana namreč pridejo milijoni metuljev monarhov na paritveni obred. Živijo na območju Velikih jezer v ZDA in Kanadi, a vsako leto preletijo več kot štiri tisoč kilometrov do Mehike. Tu se naselijo v borovih gozdovih in ostanejo vse do marca, ko se odpravijo nazaj proti domu.

Obiskala sva enega od treh zaščitenih krajev blizu starega rudarskega mesteca Angangueo. Od tam sva vzela taksi, ki naju je po slabi asfaltni in nič kaj boljši makadamski cesti pripeljal do vhoda v park Sierra Chincua na 3000 metrov nad morsko gladino. Bilo je že popoldne, sonce se je skrivalo za oblaki, veter pa se je vrtinčil okoli nas in že tako redek zrak napolnil s prahom in zemljo. Kupila sva si maske, ki so pokrile nos in usta in olajšala dihanje in skupaj z vodičem nadaljevala pot proti metuljem.

Da bi si prihranil vzpone in spuste na poti do njih, so bili na voljo tudi konji, ki so jih sposojali domačini. Odločila sva se, da bova pot premagala kar peš, čeprav mi je bilo vmes kar malo žal, ker je bil vzpon res hud, zraka pa tako malo!

Po dobrih dvajsetih minutah hoje smo prišli do borovcev, prekritih s šopi metuljev, ki so se tesno držali eden drugega, ostali pa so frfotali po zraku, ki je bil zaradi njihove barve obarvan oranžno.

Opazovala sem ta čudoviti prizor in se čudila in čudila tem drobcenim, krhkim živalcam, ki so imele za sabo takšno dolgo pot.

Znanstveniki še zdaj ne vejo, zakaj ti metulji prepotujejo toliko kilometrov za paritev, saj se na poti zamenja do šest generacij. Vsekakor pa je to velik podvig in njihovo tako imenovano "Ljubezensko popotovanje" je res ena najbolj romantičnih stvari, kar sem jih kdaj videla. Tako majhni, a vendar tako veliki.

Playa Paraiso

Tako kot v Sloveniji imajo tudi v Mehiki radi dela proste dneve. Mogoče še bolj, saj vsak praznik, ki pride na dan sredi tedna, pomaknejo ali na petek ali na ponedeljek. V začetku februarja sva imela tudi midva priložnost izkoristiti podaljšan vikend in skupaj s Krištofovim sodelavcem Carlosom ter njegovimi prijatelji sva odšla na morje. Tokrat je bila na vrsti dežela Guerrero in čudovita plaža ob Tihem oceanu, Playa Paraiso, nedelač stran od razvpitega mondenega središča Acapulco.

Vožnja iz Mexico city-ja do Playe je trajala dobrih sedem ur, nazaj pa zaradi gostega prometa okoli deset ur. Pa naj še kdo reče, da Slovenci nismo smešni. Do morja imamo tri ure, pa nam nikoli ne pade na pamet, da bi odšli tja za vikend, ker je predaleč. Če pa živiš v Mexico city-ju, tri ure porabiš samo, da prideš ven iz mesta in nič čudnega ni, če se voziš sedem ur do morja.

Playa Paraiso nosi pravo ime, saj je to do zdaj verjetno najlepši kraj, ki sem ga kdaj koli videla. Poleg Luč in Kumrove njive, seveda. Cesto, ki vodi do Playe, zadnje pol ure obrobljajo mogočni palmovi gozdovi in nešteto kokosov, ki ležijo vsepovprek. Tudi parkirišče, kjer smo za tri dni zapustili avtomobile in realnost, se skriva pod gostimi palmami.

Playo na eni strani obdaja reka, ki onemogoča dostop po kopnem, na drugi strani pa se vanjo zajeda mogočen Tihi ocean, ki kdaj pa kdaj s svojim jezikom seže čez Playo, vse do rečne struge. Zaradi morskega toka in naraščanja ter upadanja reke ima plaža vedno drugačen izgled.

Ko je reka nizka, je plaža ogromna, ko pa je visoka, ostane le ozek trak peska, kjer se obiskovalci rešujejo pred poplavo. Včasih pa menda voda poplavi vse in plaža izgine pod gladino. Nam se na srečo to ni zgodilo, smo pa imeli zadnji dan od desetih miz le še eno na suhem, saj se je reka vse dneve počasi dvigovala.
Ko smo prispeli do Playe, smo dobili svojo ogromno palmovo streho, kjer smo si med mizami in visečimi mrežami postavili šotore.

Natakar gostilne Pirata je pridno skrbel za nas, nam prinašal pijačo, odlično morsko hrano in posušene kokosove orehe, s katerimi smo si ob večerih zakurili kres. Ogenj je bil edini vir svetlobe, saj elektrike tam ni. Bili smo tudi brez tušev, a na srečo smo imeli reko, v kateri smo se lahko vsaj malo umili. Res pravi odklop od moderniziranega sveta, ko pozabiš na vse in ti le sonce odreja čas.

Tudi tukaj, kot povsod, je Pacifik s svojimi močnimi valovi nevaren za kopanje. Vse, kar lahko počneš je, da se nastavljaš gromozanskim valovom in pri tem paziš, da te ne odnese. Na žalost se je to zgodilo enemu od turistov, ki so ga dolgo časa zaman iskali, a brez uspeha. Takrat sem se oceana kar zbala, še bolj pa začela spoštovati njegovo moč in veličino, ki lahko sleherni trenutek zruši vse pred sabo.

Dnevi ob poležavanju na plaži, branju knjig v viseči mreži, igranju odbojke, nogometa, domin hitro minejo in tudi naša pravljica se je prehitro končala. Komaj smo prišli, že smo morali pospravljati in pakirati za odhod.

Foto: Eva
Spet smo stvari spravili na čoln in prečkali reko, ki nas je popeljala v resnični svet. Na morje pa me še vedno spominjajo nešteti piki komarjev, ki niso samo nadležni, temveč tudi nenavadno vztrajni. A vendar vse nadloge ne odtehtajo lepote in miru Playe Paraiso, koščka raja na zemlji.

Puerto Arista

Po Tuxtli naju je čakal še zadnji kraj, Puerto Arista, majhna ribiška vasica na obali Tihega oceana, z eno samo pravo ulico, sredi katere kraljuje mogočen svetilnik, ki je hkrati tudi središče kraja.

Tistega večera, ko sva prispela tja, je divjal po vasi huronski veter, ji vzel elektriko, ulice pa napolnil s peskom, ki ga je ukradel na plaži. Komaj sva se prebila do Joseja, kjer sva se v njegovih cabañah nastanila za tri noči. Pesek sva imela povsod, v ustih, ušesih, nosu in najhuje - v očeh, kar je povzročalo solzenje in rdeče oči še naslednji dan.
Najina cabañja, štiri stene in slamnata streha, skrita pod palmami, je imela prijazno verando, kamor sva si hitro namestila viseče mreže in ob večerih, ob lovljenju komarcev, uživala v njih in opazovala zvezdnato nebo nad nama.

Naslednji dan je še malo pihalo, a ko sva prišla na obalo, se je odprl čudovit pogled na brezkrajne peščene obale in na neskončni Pacifik, čigar valovi so neumorno spodjedali pesek izpod najinih stopal. Ob vsej tej širini sem se počutila kot drobna mravljica, izgubljena in nemočna pod žgočim soncem, pred močnim morskim tokom.

Morje, kot ga nisem vajena. Za razliko od spokojnega Jadrana, kjer lahko v vodi, ležeč na hrbtu skoraj zaspiš, je Pacifik prava borba. Plavati se zaradi valov ne da, paziti pa je treba tudi na močen tok, ki te lahko v trenutku prestavi za par metrov v smer, kamor na noben način nočeš iti. Včasih te kar potegne s sabo in voda postane globoka tam, kjer je prej segala do kolen. Je pa Pacifik je raj za vse, ki imajo radi valove, saj teh nikoli ne zmanjka in ne zamerijo, če se vanje mečeš tudi po več ur. To je bil pravi kraj za Tomaža, kipeče morje je v njem zbudilo otroka, ki je neizmerno užival v plesu valov, sonca, peska in kazalo je, da se bo prej naveličal ocean kot on. A temu ni bilo tako.

Foto: Eva

Oba sva si privoščila oddih, okrepčilo in dogajanje opazovala iz sence, ki nama jo je nudila prijazna palmova streha skoraj zapuščenega bara.

Cabañe imajo super lokacijo, saj je na eni strani morje, na drugi pa močvirje, čisto drugačen biotop, ki nudi zavetje raznoraznim pticam in - krokodilom. Jose ima lep moder kanu, s katerim se lahko podaš na raziskovanje tega čudovitega kraja in tudi midva sva se odločila, da to storiva. Seveda sva najprej morala iti na ogled terena in ko sva prispela do obale, se je nekaj ogromnega v strahu pognalo v vodo. Po prvem šoku sva ugotovila, da je bil to čisto pravi krokodil, ki sva ga zmotila pri lovljenju sončnih žarkov na bregu močvirja. Kaj takega! Da midva preženeva krokodila! Vedno sem mislila, da je ravno obratno. Morava pa res biti strašna!
Kasneje sem izvedela, da v Južni Ameriki živijo kajmani, ki imajo širšo glavo in so manjši od ostalih krokodilov. Samo, ta je bil res velik!

Ko sva naslednji dan zaveslala na najino odpravo po mini amazonskem pragozdu, najinega kajmana ni bilo na spregled. Opazovala sva goste mangrove, čudne ptice, ki so se potapljale in ki jih nikoli nisva opazila priti iz vode.

Ležerno sva plula po vodi, veslala in uživala v naravi. Vroče sonce naju je utrujalo, veslanje je kmalu postalo naporno in po dobri uri sva obrnila nazaj. Na bregu, kjer sva mislila pristati, sva zopet opazila najinega nesojenega prijateljčka. Hotela sva se mu približati, a glej ga zlomka, zopet je bil hitrejši. Z vso močjo se je pognal v vodo in odplaval mimo naju. Tega ni pričakoval, vendar so ga izdali mehurčki izdihanega zraka in tako sva ga zopet izsledila. Previdno sva začela veslati, z namenom, da ga slikava iz zasede. Seveda neuspešno, saj se je najinega zasledovanja naveličal in pobegnil pod goste korenine, kamor mu nisva mogla več slediti. Vse, kar sva uspela narediti, je spodnja slika, ki ni sicer najboljša, a če dobro pogledate, lahko vidite kajmanove oči in nos, v isti barvi kot voda.

Foto: Eva

Saj vem, boste rekli, strah ima velike oči. Samo, ta krokodil jih je imel tudi! Da ne govorim o strašljivo ogromni glavi in njej ustrezno velikimi usti, polni ostrih zob, pripravljenih na slastno kosilo! Pa vendar, kajman nama je pobegnil, najine pustolovščine je bilo konec. In odveslala sva proti domu.

Končano je bilo tudi najino potovanje, polno novih dogodivščin, krajev, obrazov, vonjev in okusov. Okusov Mehike, s stoterimi različnimi platmi, s pragozdovi, osamelimi kaktusi v polpuščavah, ki so naju spremljali na poti proti Mexico city-ju. Ostali pa so spomini na Karibe, džunglo, višavja, piramide, črve v meskalu, na Maje, krokodile in na čudovite sončne zahode, na deželo, ki tako čudovita v resnici obstaja samo v domišljiji.

Tuxtla Gutierrez

Naslednji kraj, ki sva ga obiskala, je bil Tuxtla Gutierrez, prestolnica zvezne države Chiapas. Zaspano mesto z neskončno dolgimi ulicami, po katerih drvijo avtomobili, taksiji in mikro busi. Tja sva prišla sredi popoldneva, zgleda da sredi sieste, saj je bilo vse zaprto, glavni trg z novoletno palmo je kot zapuščen sameval sredi visokih stavb.

Ležernost se je lotila tudi naju in odločila sva se, da bova ta dan izkoristila za počitek. Seveda pa se to ni uresničilo, saj sva v vodiču prebrala, da je v Tuxtli eden najboljših živalskih vrtov v Mehiki. Tako sva se odpravila poiskati mikro bus, ki bi naju odpeljal tja. To so neke vrste avtobusi, ki so skoraj zastonj in vozijo zelo pogosto - ko je eden poln, že drugi čaka zadaj. Navadno so to že na pol odsluženi kombiji s prirejenimi klopmi ob straneh in če naletiš na kakega, ki je res že star, je lahko vožnja bolj zanimiva in razburljiva, kot na vlaku smrti ali njemu podobnih napravah. Vozniki že tako ali tako vozijo kot da so na cesti sami, ko pa dodaš še avto, ki šoferjevih ukazov ne uboga najbolje, lahko pride do prav neverjetnih situacij. Vseeno pa imam vedno dober občutek v teh vozilih, saj se vzpostavi med natlačenimi potniki nekakšna mikro klima, ki vzbuja občutek domačnosti.
Po nekaj prehojenih ulicah sva končno našla prevoz do živalskega vrta. Na vhodu sva bila prijetno presenečena, saj je bil ta dan vstop prost in nama ni bilo treba kupiti vstopnic. Najprej so naju pozdravili krokodili, ki so se na robu mlake nastavljali soncu. Poleg njih sva v kletkah opazovala opice, jaguarje, papige, sove, kače, legvane, pume, pasavce in še in še.

Gosto drevje, ki prekriva cel živalski vrt, daje zavetje mnogim živalim, tistim v kletkah in tistim, ki prihajajo samo na ogled. Med temi so različne vrste ptic, plazilcev in podganam podobnih glodavcev, ki se prosto sprehajajo med nogami obiskovalcev.
Ta živalski vrt se mi je zdel kar dober, saj ima res veliko drevja in drugega zelenja, tako da se kletke kar zgubijo v njem. Seveda so živali še vedno ujete na določenem prostoru, vendar vse skupaj deluje bolj prijazno, kot v drugih živalskih vrtovih, ki sem jih obiskala.
Po končanem obisku sva se vrnila na glavni trg, ki ga je prevevalo čisto drugačno vzdušje. Na njem so se vrteli vrtiljaki luna parka, ljudje so se preizkušali v streljanju v vrtečo se tarčo s prirejeno zračno puško, ki je zadela vse drugo kot tisto, kar bi si želeli, da bi zadela. Otroci so pasli oči na stojnicah, ki so se šibile pod težo slaščic in oreščkov, vse skupaj pa je spremljala hrupna glasba, ki je privabljala vedno nove obiskovalce. Tudi Krištof je poizkusil srečo na eni izmed stojnic in s frnikolami priigral tri avtomobilčke ter jih je podaril fantku, ki je nekam odsotno spremljal direndaj na trgu.

Naslednji dan sva se odpravila v dvajset kilometrov oddaljen kanjon Sumidero. Kanjon se da ogledati ali z avtobusom s šestih razglednih točk ali pa s čolnom po reki Grijalvi, kot sva storila midva. Dan je bil oblačen, vsake toliko je z neba priletela kakšna kapljica dežja, a ko smo se podali na divjo vožnjo med mogočnimi stenami, je bilo vreme zadnje, ki bi lahko pokvarilo to čudovito doživetje.

V pleistocenu je prišlo do tektonskega preloma, ki je razmaknil površje in ustvaril ta krasen kanjon. Strme, skoraj navpične stene, ki se dvigajo na obeh straneh, ponekod dosežejo višino do 900 metrov. Kjer so nagnjene, da ostane na njih kaj prsti, rastejo kaktusi in mahovi ter na stenah puščajo razgibane vzorce, ki se tvorijo prav neverjetne oblike.

Kanjon je naravni rezervat, kjer živi ogromno vrst ptic in drugih živali. S čolna smo lahko opazovali opice, kondorje in na poti nazaj celo krokodila, ki smo ga zmotili pri lenarjenju na bregu reke.

Vožnja je trajala slabi dve uri, a je bilo vsega konec, še preden sem se dobro zavedela, kje sem. Ogromne stene, ki stiskajo reko v svoj objem, nad njimi oblaki, ki so se podili po nebu in kondorji ki so krožili nad nami so me spomnili, kako majhni smo ljudje v nasprotju z naravo.
A jo vseeno skušamo nadvladati, čeprav nam to ne uspeva. Narava tega nad nami ne poskuša, pa nas vedno nadvlada. Le kaj bi bilo, če bi nas hotela! Tako kot je nekoč vrh kanjona postal rečno dno, bi mi, na vrhu 'civilizacije', padli v pozabo. Kar je lahko konec ali pa nov začetek. Kdo ve...

San Juan Chamula in Zinacantan

San Cristobal je obkrožen z vasmi in mesteci majevskih Indijancev Tzotzil, kjer jim je španski jezik 'tuj', saj je tzotzilščina še vedno živa.

Mestece San Juan Chamula je verjetno najbolj posebno, saj ima svojo policijo in vanj ne sme stopiti noben 'zunanji' pripadnik vojske ali policije. Ljudje so trdni, ukvarjajo se s kmetijstvom in izdelovanjem tekstilnih izdelkov, ki jih prodajajo po bližnjih mestih.

Živijo po starih običajih, ženske so oblečene v črna volnena krila in pisane bluze, moški pa v volnene hlače ter bele srajce, preko katerih si nadenejo še tople volnene ponče, da jih grejejo v mrzlih dneh.

Glavna značilnost kraja je cerkev, vsa ponosna sredi glavnega trga, kjer ob nedeljah priredijo tržnico, kar da celotnemu mestecu še prav posebno energijo. Na trgu vrvež, v cerkvi pa verniki ob prižganih svečah, kadilu, steklenicah Coca Cole, klečijo na tleh, prekritimi z borovimi iglicami in goreče ponavljajo molitve v njihovem starodavnem jeziku. Chamulčani imajo posebno religijo, ki naj bi nastala z mešanjem pred španskih majevskih običajev in španskega katolicizma, skupaj z inovacijami, ki so jih skozi čas razvili verniki sami.

Bila sva očarana nad mestom, direndajem na trgu, kjer se da kupiti kar koli in nad ljudmi, ki jih je težko prepričati v fotografiranje. To je še vedno prepovedano v cerkvi, zato bo nanjo ostal le lep spomin in vonj po kadilu, ki je molitve zavil v skrivnost in z njo napolnil cerkev, skozi špranje pa uhajal po trgu in proti popoldnevu celo mestece preplavil s svojo magično močjo.

Zapustila sva Chamulo in obiskala še Zinacantan, kjer prav tako živijo Tzotzili. To mestece slavi po čudovitih tekstilnih izdelkih ter po rožah, ki jih gojijo v velikanskih rastlinjakih.

Nisva izbrala pravega dneva za obisk tega kraja, saj je bil kot zapuščen. Razen par prodajalk, otrok in taksistov, ni bilo na ulicah videti nikogar. Stopila sva v trgovino po vodo, a tudi ta je bila prazna.
Cerkev in pred njo prazen trg sta dajala resnični občutek samote, pozabe in v živo sem si ju lahko predstavljala v kakšni stari kavbojki, kjer krogle žvižgajo mimo glav in je bolje biti čimdalje stran, v varnem zavetju, skrit pred zlikovci, ki v strelskem obračunu pridno praznijo nabojnike svojih pištol.

Veter se je zdolgočaseno vlekel po mestu in od časa do časa povabil na ples cestni prah, da sta se skupaj divje vrtinčila po praznih ulicah. Pospremila sta naju do taksija in polna vtisov sva se vrnila v San Cristobal, v pisani vrvež, ki je najino razpoloženje hitro spremenil in naju postavil nazaj v resničnost.