Morelia

Enega minulih vikendov sva se odpravila na izlet do mesta Morelia, prestolnice zvezne države Michoacan, iz Mexico cityja oddaljene štiri ure vožnje proti zahodu.

Sredi 16. stoletja so španski zavojevalci na tleh stare indijske vasi začeli graditi novo kolonialno mesto, ki se jim je tako posrečilo, da je danes pod zaščito organizacije UNESCO.

Staro mestno jedro je polno čudovitih cerkva, domiselno spremenjenih v muzeje, kulturne ustanove, ima krasno katedralo in prostorne trge, kjer se vedno kaj dogaja.
Ob skrivanju pred soncem sva na klopci pod drevesom skupino fantov, ki so z glasbo naletela na in plesom ohranjali tradicijo Michoacana.

Sprehajala sva se po ozkih ulicah, obdanih s kamnitimi hišami in se zgubljala v času in prostoru.


Pot naju je pripeljala na drugo stran mesta, kjer se bohoti dolg akvadukt z nešteto oboki, ki je prebivalce oskrboval z vodo vse do začetka 20. stoletja. Čeprav ne služi več svojemu prvotnemu namenu, je še vedno ena glavnih turističnih znamenitosti in ponos mesta.

Morelia je znana po slaščicah, prodajajo jih na posebni tržnici, kjer dobiš res vsakovrstne dobrote. Karamelizirano sadje, sadje v sladkornem ovoju, sadje s čilijem, želeje, želeje s čilijem, bonbone s čilijem, karkoli s čilijem.

Misel na slaščico s čilijem mi ni bila nič kaj prijetna, dokler nisem poskusila lizike s čilijem, ki me je zasvojila in od vsega sladkega zdaj jem samo to. Poleg slaščic je mesto znano tudi po lesnih in tekstilnih izdelkih, v starem samostanu imajo obrtniki svoje delavnice in trgovine, ki so prava paša za oči.
Čeprav sva v Moreliji preživela le dva dni, je pustila v naju svojevrsten pečat umirjenega in očarljivega mesta, ki si ga velja ogledati.

Naslednji dan sva se odpravila iskati metulje. Vsako leto novembra na majhno področje na severu Michoacana namreč pridejo milijoni metuljev monarhov na paritveni obred. Živijo na območju Velikih jezer v ZDA in Kanadi, a vsako leto preletijo več kot štiri tisoč kilometrov do Mehike. Tu se naselijo v borovih gozdovih in ostanejo vse do marca, ko se odpravijo nazaj proti domu.

Obiskala sva enega od treh zaščitenih krajev blizu starega rudarskega mesteca Angangueo. Od tam sva vzela taksi, ki naju je po slabi asfaltni in nič kaj boljši makadamski cesti pripeljal do vhoda v park Sierra Chincua na 3000 metrov nad morsko gladino. Bilo je že popoldne, sonce se je skrivalo za oblaki, veter pa se je vrtinčil okoli nas in že tako redek zrak napolnil s prahom in zemljo. Kupila sva si maske, ki so pokrile nos in usta in olajšala dihanje in skupaj z vodičem nadaljevala pot proti metuljem.

Da bi si prihranil vzpone in spuste na poti do njih, so bili na voljo tudi konji, ki so jih sposojali domačini. Odločila sva se, da bova pot premagala kar peš, čeprav mi je bilo vmes kar malo žal, ker je bil vzpon res hud, zraka pa tako malo!

Po dobrih dvajsetih minutah hoje smo prišli do borovcev, prekritih s šopi metuljev, ki so se tesno držali eden drugega, ostali pa so frfotali po zraku, ki je bil zaradi njihove barve obarvan oranžno.

Opazovala sem ta čudoviti prizor in se čudila in čudila tem drobcenim, krhkim živalcam, ki so imele za sabo takšno dolgo pot.

Znanstveniki še zdaj ne vejo, zakaj ti metulji prepotujejo toliko kilometrov za paritev, saj se na poti zamenja do šest generacij. Vsekakor pa je to velik podvig in njihovo tako imenovano "Ljubezensko popotovanje" je res ena najbolj romantičnih stvari, kar sem jih kdaj videla. Tako majhni, a vendar tako veliki.