Tuxtla Gutierrez

Naslednji kraj, ki sva ga obiskala, je bil Tuxtla Gutierrez, prestolnica zvezne države Chiapas. Zaspano mesto z neskončno dolgimi ulicami, po katerih drvijo avtomobili, taksiji in mikro busi. Tja sva prišla sredi popoldneva, zgleda da sredi sieste, saj je bilo vse zaprto, glavni trg z novoletno palmo je kot zapuščen sameval sredi visokih stavb.

Ležernost se je lotila tudi naju in odločila sva se, da bova ta dan izkoristila za počitek. Seveda pa se to ni uresničilo, saj sva v vodiču prebrala, da je v Tuxtli eden najboljših živalskih vrtov v Mehiki. Tako sva se odpravila poiskati mikro bus, ki bi naju odpeljal tja. To so neke vrste avtobusi, ki so skoraj zastonj in vozijo zelo pogosto - ko je eden poln, že drugi čaka zadaj. Navadno so to že na pol odsluženi kombiji s prirejenimi klopmi ob straneh in če naletiš na kakega, ki je res že star, je lahko vožnja bolj zanimiva in razburljiva, kot na vlaku smrti ali njemu podobnih napravah. Vozniki že tako ali tako vozijo kot da so na cesti sami, ko pa dodaš še avto, ki šoferjevih ukazov ne uboga najbolje, lahko pride do prav neverjetnih situacij. Vseeno pa imam vedno dober občutek v teh vozilih, saj se vzpostavi med natlačenimi potniki nekakšna mikro klima, ki vzbuja občutek domačnosti.
Po nekaj prehojenih ulicah sva končno našla prevoz do živalskega vrta. Na vhodu sva bila prijetno presenečena, saj je bil ta dan vstop prost in nama ni bilo treba kupiti vstopnic. Najprej so naju pozdravili krokodili, ki so se na robu mlake nastavljali soncu. Poleg njih sva v kletkah opazovala opice, jaguarje, papige, sove, kače, legvane, pume, pasavce in še in še.

Gosto drevje, ki prekriva cel živalski vrt, daje zavetje mnogim živalim, tistim v kletkah in tistim, ki prihajajo samo na ogled. Med temi so različne vrste ptic, plazilcev in podganam podobnih glodavcev, ki se prosto sprehajajo med nogami obiskovalcev.
Ta živalski vrt se mi je zdel kar dober, saj ima res veliko drevja in drugega zelenja, tako da se kletke kar zgubijo v njem. Seveda so živali še vedno ujete na določenem prostoru, vendar vse skupaj deluje bolj prijazno, kot v drugih živalskih vrtovih, ki sem jih obiskala.
Po končanem obisku sva se vrnila na glavni trg, ki ga je prevevalo čisto drugačno vzdušje. Na njem so se vrteli vrtiljaki luna parka, ljudje so se preizkušali v streljanju v vrtečo se tarčo s prirejeno zračno puško, ki je zadela vse drugo kot tisto, kar bi si želeli, da bi zadela. Otroci so pasli oči na stojnicah, ki so se šibile pod težo slaščic in oreščkov, vse skupaj pa je spremljala hrupna glasba, ki je privabljala vedno nove obiskovalce. Tudi Krištof je poizkusil srečo na eni izmed stojnic in s frnikolami priigral tri avtomobilčke ter jih je podaril fantku, ki je nekam odsotno spremljal direndaj na trgu.

Naslednji dan sva se odpravila v dvajset kilometrov oddaljen kanjon Sumidero. Kanjon se da ogledati ali z avtobusom s šestih razglednih točk ali pa s čolnom po reki Grijalvi, kot sva storila midva. Dan je bil oblačen, vsake toliko je z neba priletela kakšna kapljica dežja, a ko smo se podali na divjo vožnjo med mogočnimi stenami, je bilo vreme zadnje, ki bi lahko pokvarilo to čudovito doživetje.

V pleistocenu je prišlo do tektonskega preloma, ki je razmaknil površje in ustvaril ta krasen kanjon. Strme, skoraj navpične stene, ki se dvigajo na obeh straneh, ponekod dosežejo višino do 900 metrov. Kjer so nagnjene, da ostane na njih kaj prsti, rastejo kaktusi in mahovi ter na stenah puščajo razgibane vzorce, ki se tvorijo prav neverjetne oblike.

Kanjon je naravni rezervat, kjer živi ogromno vrst ptic in drugih živali. S čolna smo lahko opazovali opice, kondorje in na poti nazaj celo krokodila, ki smo ga zmotili pri lenarjenju na bregu reke.

Vožnja je trajala slabi dve uri, a je bilo vsega konec, še preden sem se dobro zavedela, kje sem. Ogromne stene, ki stiskajo reko v svoj objem, nad njimi oblaki, ki so se podili po nebu in kondorji ki so krožili nad nami so me spomnili, kako majhni smo ljudje v nasprotju z naravo.
A jo vseeno skušamo nadvladati, čeprav nam to ne uspeva. Narava tega nad nami ne poskuša, pa nas vedno nadvlada. Le kaj bi bilo, če bi nas hotela! Tako kot je nekoč vrh kanjona postal rečno dno, bi mi, na vrhu 'civilizacije', padli v pozabo. Kar je lahko konec ali pa nov začetek. Kdo ve...