Palenque

Naslednja država, ki sva jo obiskala je Chiapas, ena najlepših, najbolj zelenih in najplodnejših mehiških držav. Kljub temu so ljudje, večinoma pripadniki različnih indijanskih plemen, eni izmed najrevnejših, seveda na račun bogatih veleposestnikov, ki izkoriščajo tako naravna bogastva kot delovno silo.
Mesto Palenque leži na severovzhodnem delu Chiapasa, na robu džungle in na obronkih chiapaškega višavja. Je prijazno in živahno mesto z ozkimi ulicami, obrobljenimi s pisanimi hišami in vabečimi restavracijami. Tudi najin hostel je bil povsem v barvah in razen ščurka v kopalnici je bilo vse super.

Blizu mesta ležijo ruševine majevskega mesta, ki je bilo zgrajeno v 4. stoletju in je bilo poseljeno vse do 9. stoletja. Skrito je v gosti džungli, zato je bilo do zdaj odkritih oziroma očiščenih le 2,5 kvadratnega kilometra površin, kar naj bi po ocenah predstavljalo le okoli 10% celotnega mesta. Vhod k ruševinam se nahaja na najvišji točki samega mesta, razgledna pot pa se mimo piramid počasi spušča proti izhodu. Kljub temu, da pot vodi navzdol, se ni mogoče izogniti strmim stopnicam, saj se lahko vzpneš prav na vsako piramido, če le imaš voljo in energijo. Skoraj nepredstavljivo se mi zdi, da bi piramide gledal samo od spodaj, saj njihove skrivnostne hiške na vrhu prav magično vabijo k razkritju njihovih skrivnosti. In čeprav velikokrat ni tam nič posebnega, so pravo plačilo čudoviti razgledi na ostale piramide in na pokrajino, ki jih obkroža.

Že prvi pogled na piramide me je popolnoma očaral. Na pol preraščene z džunglo, obkrožene z živo zeleno barvo rastlinja, s kriki opic, žvrgolenjem ptic se še zdaj zdijo kot pozabljeno mesto, ki ga bo vsak čas gozd zopet skril v svoj objem. Celotno območje preveva občutje nekakšne spokojnosti, daje občutek, kot da se je čas razblinil in da so mogočne zgradbe vse, kar obstaja ta hip.

Kot začarana sem hodila na okoli, nestrpno pričakujoč, kaj se bo še odkrilo pred mano in tisto, kar me je čakalo, me ni razočaralo. Raziskovalni duh se je pogumno upiral soncu in skoraj neznosni vlagi, a stopnice so me zdelale. Tem nisem mogla kljubovati, kot jim ne more niti zob časa, še kar so tam, stopile so se z naravo ter se ponekod prekrile s preprogami mahu in trave.

K moji navdušenosti je pripomoglo verjetno že samo dejstvo, da se sprehajam po robu džungle, meni popolnoma neznanega habitata, ki sem ga do zdaj poznala le iz knjig in filmov. Kar predstavljala sem si, da me iz goščave opazuje par svetlečih se oči, ki je pripadal kakšnemu jaguarju ali pa neki drugi, zelo nevarni živali. Verjetno jih ni bilo tam, tako kot že stoletja dolgo tudi ne mojstrov, ki so zgradili in nam zapustili v občudovanje to edinstveno mesto.