Playa del Carmen in Cozumel

Prvi kraj, ki sva ga obiskala, je Playa del Carmen, majhno turistično mesto, v katerega poleg mehiških zahajajo predvsem ameriški turisti. Tu pa tam se najde tudi kakšen Evropejec (Slovenec, hehe), vendar je to bolj izjema kot pravilo.

Najino domovanje je bila cabaña na obali, štiri stene, pokrite s palmovimi listi. Pred njo pa mivka, palme, šopi zelenih banan, viseče mreže in malce dalj stran Karibsko morje.

Prvi najin večer tam je bil ravno božični večer. Saj vem, da se bo slišalo kičasto, samo je bilo res pravljično. Sijala je polna luna, njena svetloba se je lomila na vzvalovanem morju, midva pa sva sedela na obali v mini ležalnikih nekega bara, kjer so igrali jazz in uživala v tem popolnoma drugačnem božičnem občutju.


Samo mesto ni posebej zanimivo, saj je zgrajeno za turiste in tudi daje tak občutek - kot da si v enem od turističnih letovišč, nepredušno zaprt pred resničnim svetom, resnično Mehiko. Je pa vseeno prijetno poležavati na njegovih peščenih karibskih plažah, srkati pivo pod palmami in početi nič.

Playa del Carmen ima še eno pozitivno stran. Od tam namreč vozijo gliserji na največji mehiški otok v Karibskem morju. Cozumel je otok v obliki solze s čudovitimi plažami, v morju okrog pa se skrivajo koralni grebeni, ki sva si jih z masko in plavutkami pobližje ogledala. To je tudi prvi kraj, kjer so pristali Španci leta 1519 in od tam nadaljevali svoj vojaški pohod, v katerem so zavzeli Mehiko.

Danes je ta otok eno izmed glavnih mehiških letovišč in temu primerna je tudi ponudba. Na vsakem koraku te spremljajo klici prodajalcev, ki ponujajo potapljanje na koralnih grebenih, izposojajo skuterje, avtomobile, ob vhodih v restavracije in bare pa gostinci prežijo na turiste kot bogomolke na svoj plen.

Imela sem tak občutek kot v kakšnem hrvaškem obmorskem mestecu, kjer se ne zgodi, da bi te kdo od slaščičarjev ali natakarjev prezrl in ti ne bi na hitro zdrdral na pamet naučenega povabila na večerjo, sladoled ali ledeno mrzlo limonado, seveda v svoj lokal.

Cozumel je resnično lep otok, a midva se nekako nisva najbolje znašla na njem. Vsaj mene je motila vsa ta turistična ponudba, skupaj s turisti in vsiljivimi domačini, ki si pač na ta način služijo svoj kruh. Mi pa je vseeno ostal v lepem spominu, predvsem po prekrasnih ribah, ki so naju spremljale pri ogledovanju koral. Ko sem jih hranila s tortiljo, se je okrog mene zbrala cela jata rib vseh mogočih barv, oblik in velikosti. Počutila sem se kot v kakšnem dokumentarcu Jacquesa Cousteauja in to ne kot statistka, ampak kot glavna igralka!