Puerto Arista

Po Tuxtli naju je čakal še zadnji kraj, Puerto Arista, majhna ribiška vasica na obali Tihega oceana, z eno samo pravo ulico, sredi katere kraljuje mogočen svetilnik, ki je hkrati tudi središče kraja.

Tistega večera, ko sva prispela tja, je divjal po vasi huronski veter, ji vzel elektriko, ulice pa napolnil s peskom, ki ga je ukradel na plaži. Komaj sva se prebila do Joseja, kjer sva se v njegovih cabañah nastanila za tri noči. Pesek sva imela povsod, v ustih, ušesih, nosu in najhuje - v očeh, kar je povzročalo solzenje in rdeče oči še naslednji dan.
Najina cabañja, štiri stene in slamnata streha, skrita pod palmami, je imela prijazno verando, kamor sva si hitro namestila viseče mreže in ob večerih, ob lovljenju komarcev, uživala v njih in opazovala zvezdnato nebo nad nama.

Naslednji dan je še malo pihalo, a ko sva prišla na obalo, se je odprl čudovit pogled na brezkrajne peščene obale in na neskončni Pacifik, čigar valovi so neumorno spodjedali pesek izpod najinih stopal. Ob vsej tej širini sem se počutila kot drobna mravljica, izgubljena in nemočna pod žgočim soncem, pred močnim morskim tokom.

Morje, kot ga nisem vajena. Za razliko od spokojnega Jadrana, kjer lahko v vodi, ležeč na hrbtu skoraj zaspiš, je Pacifik prava borba. Plavati se zaradi valov ne da, paziti pa je treba tudi na močen tok, ki te lahko v trenutku prestavi za par metrov v smer, kamor na noben način nočeš iti. Včasih te kar potegne s sabo in voda postane globoka tam, kjer je prej segala do kolen. Je pa Pacifik je raj za vse, ki imajo radi valove, saj teh nikoli ne zmanjka in ne zamerijo, če se vanje mečeš tudi po več ur. To je bil pravi kraj za Tomaža, kipeče morje je v njem zbudilo otroka, ki je neizmerno užival v plesu valov, sonca, peska in kazalo je, da se bo prej naveličal ocean kot on. A temu ni bilo tako.

Foto: Eva

Oba sva si privoščila oddih, okrepčilo in dogajanje opazovala iz sence, ki nama jo je nudila prijazna palmova streha skoraj zapuščenega bara.

Cabañe imajo super lokacijo, saj je na eni strani morje, na drugi pa močvirje, čisto drugačen biotop, ki nudi zavetje raznoraznim pticam in - krokodilom. Jose ima lep moder kanu, s katerim se lahko podaš na raziskovanje tega čudovitega kraja in tudi midva sva se odločila, da to storiva. Seveda sva najprej morala iti na ogled terena in ko sva prispela do obale, se je nekaj ogromnega v strahu pognalo v vodo. Po prvem šoku sva ugotovila, da je bil to čisto pravi krokodil, ki sva ga zmotila pri lovljenju sončnih žarkov na bregu močvirja. Kaj takega! Da midva preženeva krokodila! Vedno sem mislila, da je ravno obratno. Morava pa res biti strašna!
Kasneje sem izvedela, da v Južni Ameriki živijo kajmani, ki imajo širšo glavo in so manjši od ostalih krokodilov. Samo, ta je bil res velik!

Ko sva naslednji dan zaveslala na najino odpravo po mini amazonskem pragozdu, najinega kajmana ni bilo na spregled. Opazovala sva goste mangrove, čudne ptice, ki so se potapljale in ki jih nikoli nisva opazila priti iz vode.

Ležerno sva plula po vodi, veslala in uživala v naravi. Vroče sonce naju je utrujalo, veslanje je kmalu postalo naporno in po dobri uri sva obrnila nazaj. Na bregu, kjer sva mislila pristati, sva zopet opazila najinega nesojenega prijateljčka. Hotela sva se mu približati, a glej ga zlomka, zopet je bil hitrejši. Z vso močjo se je pognal v vodo in odplaval mimo naju. Tega ni pričakoval, vendar so ga izdali mehurčki izdihanega zraka in tako sva ga zopet izsledila. Previdno sva začela veslati, z namenom, da ga slikava iz zasede. Seveda neuspešno, saj se je najinega zasledovanja naveličal in pobegnil pod goste korenine, kamor mu nisva mogla več slediti. Vse, kar sva uspela narediti, je spodnja slika, ki ni sicer najboljša, a če dobro pogledate, lahko vidite kajmanove oči in nos, v isti barvi kot voda.

Foto: Eva

Saj vem, boste rekli, strah ima velike oči. Samo, ta krokodil jih je imel tudi! Da ne govorim o strašljivo ogromni glavi in njej ustrezno velikimi usti, polni ostrih zob, pripravljenih na slastno kosilo! Pa vendar, kajman nama je pobegnil, najine pustolovščine je bilo konec. In odveslala sva proti domu.

Končano je bilo tudi najino potovanje, polno novih dogodivščin, krajev, obrazov, vonjev in okusov. Okusov Mehike, s stoterimi različnimi platmi, s pragozdovi, osamelimi kaktusi v polpuščavah, ki so naju spremljali na poti proti Mexico city-ju. Ostali pa so spomini na Karibe, džunglo, višavja, piramide, črve v meskalu, na Maje, krokodile in na čudovite sončne zahode, na deželo, ki tako čudovita v resnici obstaja samo v domišljiji.

Tuxtla Gutierrez

Naslednji kraj, ki sva ga obiskala, je bil Tuxtla Gutierrez, prestolnica zvezne države Chiapas. Zaspano mesto z neskončno dolgimi ulicami, po katerih drvijo avtomobili, taksiji in mikro busi. Tja sva prišla sredi popoldneva, zgleda da sredi sieste, saj je bilo vse zaprto, glavni trg z novoletno palmo je kot zapuščen sameval sredi visokih stavb.

Ležernost se je lotila tudi naju in odločila sva se, da bova ta dan izkoristila za počitek. Seveda pa se to ni uresničilo, saj sva v vodiču prebrala, da je v Tuxtli eden najboljših živalskih vrtov v Mehiki. Tako sva se odpravila poiskati mikro bus, ki bi naju odpeljal tja. To so neke vrste avtobusi, ki so skoraj zastonj in vozijo zelo pogosto - ko je eden poln, že drugi čaka zadaj. Navadno so to že na pol odsluženi kombiji s prirejenimi klopmi ob straneh in če naletiš na kakega, ki je res že star, je lahko vožnja bolj zanimiva in razburljiva, kot na vlaku smrti ali njemu podobnih napravah. Vozniki že tako ali tako vozijo kot da so na cesti sami, ko pa dodaš še avto, ki šoferjevih ukazov ne uboga najbolje, lahko pride do prav neverjetnih situacij. Vseeno pa imam vedno dober občutek v teh vozilih, saj se vzpostavi med natlačenimi potniki nekakšna mikro klima, ki vzbuja občutek domačnosti.
Po nekaj prehojenih ulicah sva končno našla prevoz do živalskega vrta. Na vhodu sva bila prijetno presenečena, saj je bil ta dan vstop prost in nama ni bilo treba kupiti vstopnic. Najprej so naju pozdravili krokodili, ki so se na robu mlake nastavljali soncu. Poleg njih sva v kletkah opazovala opice, jaguarje, papige, sove, kače, legvane, pume, pasavce in še in še.

Gosto drevje, ki prekriva cel živalski vrt, daje zavetje mnogim živalim, tistim v kletkah in tistim, ki prihajajo samo na ogled. Med temi so različne vrste ptic, plazilcev in podganam podobnih glodavcev, ki se prosto sprehajajo med nogami obiskovalcev.
Ta živalski vrt se mi je zdel kar dober, saj ima res veliko drevja in drugega zelenja, tako da se kletke kar zgubijo v njem. Seveda so živali še vedno ujete na določenem prostoru, vendar vse skupaj deluje bolj prijazno, kot v drugih živalskih vrtovih, ki sem jih obiskala.
Po končanem obisku sva se vrnila na glavni trg, ki ga je prevevalo čisto drugačno vzdušje. Na njem so se vrteli vrtiljaki luna parka, ljudje so se preizkušali v streljanju v vrtečo se tarčo s prirejeno zračno puško, ki je zadela vse drugo kot tisto, kar bi si želeli, da bi zadela. Otroci so pasli oči na stojnicah, ki so se šibile pod težo slaščic in oreščkov, vse skupaj pa je spremljala hrupna glasba, ki je privabljala vedno nove obiskovalce. Tudi Krištof je poizkusil srečo na eni izmed stojnic in s frnikolami priigral tri avtomobilčke ter jih je podaril fantku, ki je nekam odsotno spremljal direndaj na trgu.

Naslednji dan sva se odpravila v dvajset kilometrov oddaljen kanjon Sumidero. Kanjon se da ogledati ali z avtobusom s šestih razglednih točk ali pa s čolnom po reki Grijalvi, kot sva storila midva. Dan je bil oblačen, vsake toliko je z neba priletela kakšna kapljica dežja, a ko smo se podali na divjo vožnjo med mogočnimi stenami, je bilo vreme zadnje, ki bi lahko pokvarilo to čudovito doživetje.

V pleistocenu je prišlo do tektonskega preloma, ki je razmaknil površje in ustvaril ta krasen kanjon. Strme, skoraj navpične stene, ki se dvigajo na obeh straneh, ponekod dosežejo višino do 900 metrov. Kjer so nagnjene, da ostane na njih kaj prsti, rastejo kaktusi in mahovi ter na stenah puščajo razgibane vzorce, ki se tvorijo prav neverjetne oblike.

Kanjon je naravni rezervat, kjer živi ogromno vrst ptic in drugih živali. S čolna smo lahko opazovali opice, kondorje in na poti nazaj celo krokodila, ki smo ga zmotili pri lenarjenju na bregu reke.

Vožnja je trajala slabi dve uri, a je bilo vsega konec, še preden sem se dobro zavedela, kje sem. Ogromne stene, ki stiskajo reko v svoj objem, nad njimi oblaki, ki so se podili po nebu in kondorji ki so krožili nad nami so me spomnili, kako majhni smo ljudje v nasprotju z naravo.
A jo vseeno skušamo nadvladati, čeprav nam to ne uspeva. Narava tega nad nami ne poskuša, pa nas vedno nadvlada. Le kaj bi bilo, če bi nas hotela! Tako kot je nekoč vrh kanjona postal rečno dno, bi mi, na vrhu 'civilizacije', padli v pozabo. Kar je lahko konec ali pa nov začetek. Kdo ve...

San Juan Chamula in Zinacantan

San Cristobal je obkrožen z vasmi in mesteci majevskih Indijancev Tzotzil, kjer jim je španski jezik 'tuj', saj je tzotzilščina še vedno živa.

Mestece San Juan Chamula je verjetno najbolj posebno, saj ima svojo policijo in vanj ne sme stopiti noben 'zunanji' pripadnik vojske ali policije. Ljudje so trdni, ukvarjajo se s kmetijstvom in izdelovanjem tekstilnih izdelkov, ki jih prodajajo po bližnjih mestih.

Živijo po starih običajih, ženske so oblečene v črna volnena krila in pisane bluze, moški pa v volnene hlače ter bele srajce, preko katerih si nadenejo še tople volnene ponče, da jih grejejo v mrzlih dneh.

Glavna značilnost kraja je cerkev, vsa ponosna sredi glavnega trga, kjer ob nedeljah priredijo tržnico, kar da celotnemu mestecu še prav posebno energijo. Na trgu vrvež, v cerkvi pa verniki ob prižganih svečah, kadilu, steklenicah Coca Cole, klečijo na tleh, prekritimi z borovimi iglicami in goreče ponavljajo molitve v njihovem starodavnem jeziku. Chamulčani imajo posebno religijo, ki naj bi nastala z mešanjem pred španskih majevskih običajev in španskega katolicizma, skupaj z inovacijami, ki so jih skozi čas razvili verniki sami.

Bila sva očarana nad mestom, direndajem na trgu, kjer se da kupiti kar koli in nad ljudmi, ki jih je težko prepričati v fotografiranje. To je še vedno prepovedano v cerkvi, zato bo nanjo ostal le lep spomin in vonj po kadilu, ki je molitve zavil v skrivnost in z njo napolnil cerkev, skozi špranje pa uhajal po trgu in proti popoldnevu celo mestece preplavil s svojo magično močjo.

Zapustila sva Chamulo in obiskala še Zinacantan, kjer prav tako živijo Tzotzili. To mestece slavi po čudovitih tekstilnih izdelkih ter po rožah, ki jih gojijo v velikanskih rastlinjakih.

Nisva izbrala pravega dneva za obisk tega kraja, saj je bil kot zapuščen. Razen par prodajalk, otrok in taksistov, ni bilo na ulicah videti nikogar. Stopila sva v trgovino po vodo, a tudi ta je bila prazna.
Cerkev in pred njo prazen trg sta dajala resnični občutek samote, pozabe in v živo sem si ju lahko predstavljala v kakšni stari kavbojki, kjer krogle žvižgajo mimo glav in je bolje biti čimdalje stran, v varnem zavetju, skrit pred zlikovci, ki v strelskem obračunu pridno praznijo nabojnike svojih pištol.

Veter se je zdolgočaseno vlekel po mestu in od časa do časa povabil na ples cestni prah, da sta se skupaj divje vrtinčila po praznih ulicah. Pospremila sta naju do taksija in polna vtisov sva se vrnila v San Cristobal, v pisani vrvež, ki je najino razpoloženje hitro spremenil in naju postavil nazaj v resničnost.

San Cristobal de las Casas

Napočil je čas za raziskovanje chiapaškega višavja in po strmi, vijugasti cesti sva se podala prav v njegov center, v mesto San Cristobal de las Casas. Mesto z okrog 150.000 prebivalci leži na 2100 metrih nadmorske višine, kar se pozna na podnebju in rastju. Gosto džunglo so zamenjali mogočni borovci, karibsko klimo pa dokaj nizke temperature, veter in sonce, ki se je skoraj veš čas skrivalo za oblaki. Doživela sem pravi temperaturni šok in morala sem si kupiti topel volnen pulover, da je vsaj malo ogrel moje premražene kosti.

Barvaste hiše, ozke ulice, čudoviti trgi z mogočnimi cerkvami so prepoznavni znak prijaznega mesteca, za katerega ne bi nikoli pomislil, da je bilo leta 1994 eno od prizorišč zapatističnega upora. Prvega januarja tega leta so uporniki, ki se zavzemajo za pravice domorodnih indijanskih prebivalcev, zavzeli San Cristobal in mu vladali 12 dni. Čeprav je bila njihova premoč kratkotrajna, so opozorili nase in na težave socialno šibkih ljudi, ter dobili podporo ljudi širom celotne Mehike.

Po nekakšnem čudnem naključju sva tam srečala edina dva Slovenca na celi poti, Boštjana ter Miloša, in to ravno na Silvestrovo. Izkazalo se je, da sta Krištofova znanca, tako da se je reklo 'joj kako je Slovenija majhna' znova potrdilo. Seveda smo morali takoj nazdraviti, čeprav je bilo šele sredi popoldneva, mezkali so začeli padati, eden za drugim. Ob petih zvečer smo začeli dobivati klice in sporočila od doma, v katerih so nam bolj ali manj okajeni prijatelji želeli srečno novo leto in njihovo navdušenje se je polotilo tudi nas.

Čeprav nas je do polnoči čakalo še sedem ur, je bilo naše razpoloženje že čisto novoletno, mogoče celo bolj kot potem, ko je ura dejansko odbila polnoč. Bili smo na skoraj praznem glavnem trgu, skupaj s še par turisti, ki so se najbrž kot mi spraševali, kje zlomka se skrivajo domačini. Bilo je tam še nekaj neumornih prodajalcev in njihovih otrok s prosečimi pogledi, mi pa smo jim kupovali prskalice, ki so jim prižgale iskrice v očeh, pa čeprav samo dokler so gorele. Teh nekaj minut se mi je zdelo res čarobnih, nepozabnih in prav ti otroci so mi naredili eno izmed najlepših novoletnih praznovanj.

Ob četrt na eno so ljudje počasi pričeli odhajati, mi pa smo se še nekaj časa trudili, da bi osvobodili črva na dnu steklenice. To nam ni uspelo, moč popitega alkohola nas je počasi usmerila proti domu, počasi smo se poslovili, naslednji dan pa krenili spet po različnih poteh.

Yaxchilan in Bonampak

Iz mesta Palenque sva se odpravila na enodnevni izlet v džunglo Lacandon, k dvema manjšima arheološkima najdiščema Yaxchilan in Bonampak. Oba kraja se nahajata blizu meje z Gvatemalo, pot do njiju pa vodi po cesti Carretera Fronteriza, kjer menda poteka preprodajanje mamil, tihotapljenje prebežnikov, vasi ob njej pa nudijo zaščito upornikom zapatističnega gibanja. To območje velja za eno bolj nevarnih v Mehiki, vendar midva na srečo nisva imela nobenih težav in sva jo odnesla s celo kožo, čeprav se je meni strah kar poštno zalezel pod njo.

Najprej sva obiskala Yaxchilan, ki je na eni strani omejen z reko, povsod drugod pa ga obkroža džungelsko rastje. Do tja se pride samo po Usumacinti, mejni reki med Mehiko in Gvatemalo. Plovba je trajalo eno uro in v tem času sva si s ogledovala vasi in par Gvatemalčanov, ki so posedali na bregu.
Yaxchilan je sestavljen iz treh delov, Velikega trga, obkroženega s templji in svetišči, nad njim je v gozdu skrit drugi del, imenovan Mala akropola, dalje od trga pa se nahaja še Velika akropola.

Tudi to zapuščeno mesto ima posebno vzdušje, ki ga ustvarja preplet ruševin in rastlinja. Mogočna drevesa so tam že stoletja, njihove korenine so čvrsto prepletene s kamni piramid in prav nič se ne zdi, da se je to zgodilo naključno. Celoten prostor daje občutek nekakšne popolnosti, vse kar je tam, je točno na mestu, kjer mora biti. Starodavni Maji so res znali izbirati kraje in iz njih narediti mesta, prežeta z magijo in skrivnostjo. Mogoče pa so postala takšna tekom let, ko so piramide razpadle in si vsak po svoje v domišljiji kreira nekdanjo podobo mesta.


Za ogled ruševin sva porabila dobro uro, potem pa sva malo počivala, malo zasledovala opice, ki so se selile s krošnje na krošnjo, pri tem iskale slastne liste in vršičke ter zganjale strašen hrup. Skušala sva jih ujeti v objektiv fotoaparata, vendar so bile predaleč in prehitre za dobro fotografijo. Seveda pa ne morem, ne da bi vsaj eno dala zraven, saj so bile to prve opice, ki sem jih videla v divjini.

Za Yaxchilanom sva se odpravila do Bonampaka, ki je še manjše najdišče. Pravzaprav je vse skupaj samo velik čudovit travnik, na koncu katerega se ponosno dviga mogočna piramida z nešteto strmih in visokih stopnic, ki na prvi pogled vzamejo voljo do vzpenjanja. A trud se poplača, saj se z vrha odpira prečudovit pogled na celotno mestece in na širno džunglo, ki se razteza do koder seže pogled, pa še naprej.

Bonampak je najmanjše arheološko najdišče, ki sem ga videla do zdaj. A ravno zaradi svoje majhnosti je eno mojih najljubših, saj lahko z vrha piramide z enim pogledom zajameš celotno mesto in si lažje predstavljaš kakšno je bilo, ko je bilo poseljeno. Kje se je začelo, kje končalo, od kod so opazovali nebo, kje so žrtve izgubljale glave, da sonce ne bi ugasnilo. Vendar pa jim žrtvovanje ni pomagalo, da bi ohranili svojo slavo, saj je ta že davno ugasnila, ostal pa je spomin v obliki čudovitih mest, piramid, reliefov in fresk, ki nam na svoj način pripovedujejo zgodbo mogočne majevske civilizacije.

Palenque

Naslednja država, ki sva jo obiskala je Chiapas, ena najlepših, najbolj zelenih in najplodnejših mehiških držav. Kljub temu so ljudje, večinoma pripadniki različnih indijanskih plemen, eni izmed najrevnejših, seveda na račun bogatih veleposestnikov, ki izkoriščajo tako naravna bogastva kot delovno silo.
Mesto Palenque leži na severovzhodnem delu Chiapasa, na robu džungle in na obronkih chiapaškega višavja. Je prijazno in živahno mesto z ozkimi ulicami, obrobljenimi s pisanimi hišami in vabečimi restavracijami. Tudi najin hostel je bil povsem v barvah in razen ščurka v kopalnici je bilo vse super.

Blizu mesta ležijo ruševine majevskega mesta, ki je bilo zgrajeno v 4. stoletju in je bilo poseljeno vse do 9. stoletja. Skrito je v gosti džungli, zato je bilo do zdaj odkritih oziroma očiščenih le 2,5 kvadratnega kilometra površin, kar naj bi po ocenah predstavljalo le okoli 10% celotnega mesta. Vhod k ruševinam se nahaja na najvišji točki samega mesta, razgledna pot pa se mimo piramid počasi spušča proti izhodu. Kljub temu, da pot vodi navzdol, se ni mogoče izogniti strmim stopnicam, saj se lahko vzpneš prav na vsako piramido, če le imaš voljo in energijo. Skoraj nepredstavljivo se mi zdi, da bi piramide gledal samo od spodaj, saj njihove skrivnostne hiške na vrhu prav magično vabijo k razkritju njihovih skrivnosti. In čeprav velikokrat ni tam nič posebnega, so pravo plačilo čudoviti razgledi na ostale piramide in na pokrajino, ki jih obkroža.

Že prvi pogled na piramide me je popolnoma očaral. Na pol preraščene z džunglo, obkrožene z živo zeleno barvo rastlinja, s kriki opic, žvrgolenjem ptic se še zdaj zdijo kot pozabljeno mesto, ki ga bo vsak čas gozd zopet skril v svoj objem. Celotno območje preveva občutje nekakšne spokojnosti, daje občutek, kot da se je čas razblinil in da so mogočne zgradbe vse, kar obstaja ta hip.

Kot začarana sem hodila na okoli, nestrpno pričakujoč, kaj se bo še odkrilo pred mano in tisto, kar me je čakalo, me ni razočaralo. Raziskovalni duh se je pogumno upiral soncu in skoraj neznosni vlagi, a stopnice so me zdelale. Tem nisem mogla kljubovati, kot jim ne more niti zob časa, še kar so tam, stopile so se z naravo ter se ponekod prekrile s preprogami mahu in trave.

K moji navdušenosti je pripomoglo verjetno že samo dejstvo, da se sprehajam po robu džungle, meni popolnoma neznanega habitata, ki sem ga do zdaj poznala le iz knjig in filmov. Kar predstavljala sem si, da me iz goščave opazuje par svetlečih se oči, ki je pripadal kakšnemu jaguarju ali pa neki drugi, zelo nevarni živali. Verjetno jih ni bilo tam, tako kot že stoletja dolgo tudi ne mojstrov, ki so zgradili in nam zapustili v občudovanje to edinstveno mesto.