Playa Paraiso

Tako kot v Sloveniji imajo tudi v Mehiki radi dela proste dneve. Mogoče še bolj, saj vsak praznik, ki pride na dan sredi tedna, pomaknejo ali na petek ali na ponedeljek. V začetku februarja sva imela tudi midva priložnost izkoristiti podaljšan vikend in skupaj s Krištofovim sodelavcem Carlosom ter njegovimi prijatelji sva odšla na morje. Tokrat je bila na vrsti dežela Guerrero in čudovita plaža ob Tihem oceanu, Playa Paraiso, nedelač stran od razvpitega mondenega središča Acapulco.

Vožnja iz Mexico city-ja do Playe je trajala dobrih sedem ur, nazaj pa zaradi gostega prometa okoli deset ur. Pa naj še kdo reče, da Slovenci nismo smešni. Do morja imamo tri ure, pa nam nikoli ne pade na pamet, da bi odšli tja za vikend, ker je predaleč. Če pa živiš v Mexico city-ju, tri ure porabiš samo, da prideš ven iz mesta in nič čudnega ni, če se voziš sedem ur do morja.

Playa Paraiso nosi pravo ime, saj je to do zdaj verjetno najlepši kraj, ki sem ga kdaj koli videla. Poleg Luč in Kumrove njive, seveda. Cesto, ki vodi do Playe, zadnje pol ure obrobljajo mogočni palmovi gozdovi in nešteto kokosov, ki ležijo vsepovprek. Tudi parkirišče, kjer smo za tri dni zapustili avtomobile in realnost, se skriva pod gostimi palmami.

Playo na eni strani obdaja reka, ki onemogoča dostop po kopnem, na drugi strani pa se vanjo zajeda mogočen Tihi ocean, ki kdaj pa kdaj s svojim jezikom seže čez Playo, vse do rečne struge. Zaradi morskega toka in naraščanja ter upadanja reke ima plaža vedno drugačen izgled.

Ko je reka nizka, je plaža ogromna, ko pa je visoka, ostane le ozek trak peska, kjer se obiskovalci rešujejo pred poplavo. Včasih pa menda voda poplavi vse in plaža izgine pod gladino. Nam se na srečo to ni zgodilo, smo pa imeli zadnji dan od desetih miz le še eno na suhem, saj se je reka vse dneve počasi dvigovala.
Ko smo prispeli do Playe, smo dobili svojo ogromno palmovo streho, kjer smo si med mizami in visečimi mrežami postavili šotore.

Natakar gostilne Pirata je pridno skrbel za nas, nam prinašal pijačo, odlično morsko hrano in posušene kokosove orehe, s katerimi smo si ob večerih zakurili kres. Ogenj je bil edini vir svetlobe, saj elektrike tam ni. Bili smo tudi brez tušev, a na srečo smo imeli reko, v kateri smo se lahko vsaj malo umili. Res pravi odklop od moderniziranega sveta, ko pozabiš na vse in ti le sonce odreja čas.

Tudi tukaj, kot povsod, je Pacifik s svojimi močnimi valovi nevaren za kopanje. Vse, kar lahko počneš je, da se nastavljaš gromozanskim valovom in pri tem paziš, da te ne odnese. Na žalost se je to zgodilo enemu od turistov, ki so ga dolgo časa zaman iskali, a brez uspeha. Takrat sem se oceana kar zbala, še bolj pa začela spoštovati njegovo moč in veličino, ki lahko sleherni trenutek zruši vse pred sabo.

Dnevi ob poležavanju na plaži, branju knjig v viseči mreži, igranju odbojke, nogometa, domin hitro minejo in tudi naša pravljica se je prehitro končala. Komaj smo prišli, že smo morali pospravljati in pakirati za odhod.

Foto: Eva
Spet smo stvari spravili na čoln in prečkali reko, ki nas je popeljala v resnični svet. Na morje pa me še vedno spominjajo nešteti piki komarjev, ki niso samo nadležni, temveč tudi nenavadno vztrajni. A vendar vse nadloge ne odtehtajo lepote in miru Playe Paraiso, koščka raja na zemlji.